Zgodovina

Kot prvi arhivalno izpričani lastnik toplic in gospoščine Dobrna nastopi leta 1582 Franc pl. Dobrnski, ki je toplice odstopil dvema podložnikoma. Leta 1612 je deželni zbor odobril denarno pomoč za zidavo. Leto kasneje je Dobrno kupil Hans Gačnik in jo pozneje prodal bratu Matiji. Z njim se je za toplice pričelo novo obdobje.

Matija Gačnik je leta 1624 pozidal prvo zdraviliško zgradbo in v spomin na to dejanje vzidal v steni nad kopališkim bazenom marmorno napisno ploščo, ki je ohranjena še danes. Z nastopom Gačnikov, ki so postali tudi lastniki toplic, se je za Dobrno začelo obdobje razcveta. Gačniki so pozneje porabili za obnovo toplic 3200 goldinarjev in so si zelo prizadevali, da bi povečali njihovo veljavo in sloves.
Janeza Matijo Gačnika je cesar povzdignil v plemiški stan z pridevkom “von Schlangenburg”, ki spominja na kače. Tedaj so tudi dobrnski stari grad začeli označevati kot “Schlangenburg”, slovenski “Kačji grad” ali “Kačjek”. Gačniki so bili lastniki do leta 1729.
Sledili so jim razni lastniki, toplice pa so bile tedaj znane že daleč naokrog. Leta 1809 se je tu zdravilo na stotine vojakov, ranjenih v francosko-avstrijskih bojih, leta 1810 in nato še enkrat leta 1811 pa se je mudil na okrevanju Ludvik Bonaparte, brat cesarja Napoleona I. Ta se je zdravilišču oddolžil tako, da je dal v bazenu izravnati in zgladiti neravna skalnata tla.

Za nov razvoj v toplicah je poskrbel Franc Ksaverij Kajetan baron Dienersberg, ki je prevzel posest leta 1814. Istega leta je takole vzneseno pisal svojemu prijatelju v Gradec: “Verjemite, dragi prijatelj, veliko sveta sem videl, toda tole je kraj, o katerem sem sanjal. Te nebeško koristne toplice me navdajajo z močjo in premišljujočim mirom, ostanite zdravi in drznem si upati, da me skoraj obiščete.”
Dienersberg je podrl stari Gačnikov srednji trakt zdraviliškega doma in pozidal novega, ki ga je povezal s stranskima kriloma, pa tudi sicer je v zdravilišču marsikaj preuredil. Leta 1820 je uredil kostanjevo alejo, ki je povezala zdraviliški kompleks z bližnjim naseljem Dobrno. Tako so v zdravilišču uresničili vse pogoje, potrebne za njegov nadaljnji razcvet. Nanj ni bilo potrebno dolgo čakati, saj je obisk zdravilišča strmo naraščal.

Leta 1848 je toplice kupil grof pl. Hoyos, ki se je temeljito lotil ureditvenih in gradbenih del. Postavil je trakt z novo čudovito zdraviliško dvorano, dalje kapelo, kopališče za tujce in reveže ter druge stavbe, hkrati pa je uredil poti in počivališča v parku. V bližini ograjenega vrelca je dal Hoyos napraviti pet individualnih kopalnih kadi. Leta 1850 je v zdraviliškem domu nadzidal II. nadstropje, tako je iz 49 sob nastalo sedaj 76 sob za goste. Lotil se je tudi bivše Novakove hiše in jo s prezidavami spremenil v dom za goste, iz gospodarskega poslopja pa je napravil “hišo na travniku” (Wiesenhaus).
Hoyos je toplice upravljal sam, pri tem mu je pomagala žena. Najvažnejša oseba je bil kopališki zdravnik, za katerega je namestil dr. Gustava pl.Kottowitza. Leta 1850 je zdraviliški zdravnik izdal prvi turistični vodnik o toplicah. V njem opisuje zdravilne lastnosti termalne vode, govori o primerkih nenavadnih ozdravljenj, pa tudi o ugodnostih, ki jih lahko uživajo gostje. Dr. Kottowitz je okoli leta 1855 sezidal današnjo vilo Higiea, takrat znano kot Vila Kottowitz.
V tistem času je bilo vse pripravljeno za sprejem visokih gostov, med katerimi je bilo največ plemičev, bogatih meščanov, visokih civilnih, vojaških in cerkvenih dostojanstvenikov. Leta 1851 je imelo zdravilišče 463 gostov. Leta 1852 sta bila med gosti tudi hrvatski ban Jelačić z ženo in škof Anton Martin Slomšek.Baron Hoyos je bil zelo podjeten, pa tudi lahkomiseln, žal sam ni vedel, koliko dolgov ima in kako je zabredel. Tako je njegovo premoženje prišlo v stečaj in kopališče so leta 1858 kupili Štajerski deželni stanovi. Pa vendarle kljub osebnemu neuspehu je res, da je pravi tvorec sedanjega zdravilišča Dobrna grof Ivan Hoyos.

Deželna zdraviliška uprava je nadaljevala z upravljanjem na temeljih grofa Hoyosa. Za zdravilišče se je pričelo novo obdobje vzpona. Leta 1872 je zgradila Švicarski dvor, današnji hotel Park, na nekdanji Novakovi domačiji pa so zgradili Gosposko hišo, zgradbo današnjega Boutique Hotela Dobrna. Uprava je izvršila tudi nekatera druga dela: preuredila je desni trakt glavnega poslopja in stopnišče, restavracijo, zgradila nove oblačilnice, zgradila dvanajst novih separatnih kopeli, obloženih z marmorjem in neposredno povezanih z glavnim vrelcem.
Že v začetku šestdesetih let so barako, ki je nekdaj služila kot bolnica za ranjene vojake, spremenili v pralnico in sušilnico, zgradili so nov hlev s stanovanjem za vrtnarja, s točilnico, mizarsko delavnico in skromnimi stanovanji. Okrog leta 1870 so iz dolinskega kota napeljali v zdravilišče vodovod. Leta 1899 so v neposredni bližini odkrili in obzidali nov vrelec termalne vode, ki so mu dali ime Klementinin vrelec.
Na zunaj najbolj učinkovita dela pa je izvršila leta 1908: zgradila je stekleno verando, prenovila zdraviliški bazen, v spomin na to so pod Gačnikovo ploščico namestili napis, ki v prevodu glasi: “V letu 1908 je bilo kopališče na novo zgrajeno, daj bog, da bo služilo v blagor deželi in ljubim gostom”.Zdravilišče je imelo v tistem času zelo velik sloves, sem so zahajali pomembni ljudje, med njimi je bil leta 1907 tudi nemški pisatelj Karl May, ki je med bivanjem tukaj zapravil celotno premoženje. Prihajali so gostje iz Gradca in drugih krajev nemške Štajerske, nadvojvoda Rainer je bil najpomembnejši med gosti, s katerimi se je uprava takrat ponašala (1905).

Med prvo svetovno vojno je bil v toplicah vojaški lazaret, leta 1919 so prišle pod upravo mariborske oblasti, nato leta 1929 pod takrat ustanovljeno Dravsko banovino. V času med obema vojnama so se topliški objekti popravljali in dozidavali. Življenje pacientov v takratni Dobrni opisuje Slovenec dne 1. julija 1928 takole: “Hrupnih zabav nimamo v Dobrni, pač pa se prirejajo prijetni prijateljski sestanki v lepih lokalih zdraviliškega doma. Vojaška godba igra dvakrat na dan, v veliki dvorani pa se vrše igre in koncerti. Krasna igrišča in športni prostori nudijo priložnost za vsakovrsten šport. Tudi lovci in ribiči pridejo v bližini Dobrne na svoj račun. Za zvezo z ostalim svetom skrbi izboren avtobus, ki ima zvezo z vsemi vlaki v Celju.”

Za čas okupacije je bilo zdravilišče pod vojaško upravo, po vojni je bilo nekaj časa v rokah JLA, nakar je spet prišlo v civilne roke.
Po zadnji vojni se je zdraviliška dejavnost v Dobrni silno razmahnila in postala množična. Če so tu leta 1870 prvič zabeležili 1000 gostov, jih je bilo sto let pozneje, leta 1970, že kar 8392. Zaradi nagle rasti zdravilišča so leta 1979 na zelenici med naseljem in zdraviliškim kompleksom zgradili nov, moderen hotel s termalnim plavalnim bazenom, zdravstvenim centrom, restavracijami, kavarno in drugimi namenskimi prostori. To je povzročilo nov razmah in prihod še večjega števila gostov.

Iz knjig Ivan Stopar, Dobrna, Motovun 1986; Dobrna, od škofa A.M.Slomška do Papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, Župnijski urad Dobrna 1996; Ivan Stopar, Zdravilišče Dobrna, Ministrstvo za kulturo 1995; Ivan Stopar, Dobrna, zvezek iz zbirke vodnikov kulturni in naravni spomeniki Slovenije, izdal Zavod RS za varstvo naravne in kulturne dediščine v Ljubljani.